Lahko rečem, da sem preživela srečno otroštvo v urejeni družini ob skrbnih in ljubečih starših. Tako kot vsako odraščajoče dekle, pa sem bila tudi jaz kdaj žalostna in jezna na vse. Kadar se mi je zdelo vse skupaj najbolj hudo, sem rekla, da bom šla kar za nuno. Mislila sem namreč, da so to osebe, ki so vedno zaprte v samostanih, za visokim obzidjem, da samo molijo in nič ne delajo, da nikoli več ne gredo domov, skratka da so žalostne, stroge, zatežene..., zato se mi je zdelo to najhujše, kar lahko rečem.

Potem pa, ko sem šla v srednjo šolo in ko sem stanovala v internatu, sem se srečala s sestrami in bila sem zelo presenečena, ker so bile čisto drugačne, kot sem se jih prej predstavljala. Bile so vesele, prijazne, sproščene, rade so se pogovarjale z nami dekleti. Nobenega obzidja ni bilo. Videlo se je, da so to čisto normalni ljudje, ki imajo radi ljudi in v molitvi (pogovoru z Bogom) prejemajo moč za svoje življenje in delo.

Tako sem začela sanjati, kako lepo bi bilo živeti med njimi. Vendar sestre so nam na duhovnih vajah povedale, da ne more katerakoli postati sestra, ampak le tista, ki jo Bog sam pokliče, On ki ima načrt za vsakega človeka. Zato sem bila zelo srečna, ko sem spoznala, da Bog kliče tudi mene. Zdaj je bilo potrebno, da bi to razumeli tudi moji starši, ki so bili zelo dobri, vendar, tako kot jaz prej, niso poznali sester. Branili so mi, ker so se bali zame. Tako sem končala srednjo šolo, naredila pripravniško in se tudi že zaposlila, tako da sem že imela službo in svoj denar. Toda hrepenenje, da bi povsem pripadala Bogu in delala dobro ljudem je vedno bolj raslo. In ko sem končno dobila dovoljenje staršev, sem bila najsrečnejši človek na svetu, čeprav sem morala zapustiti dom, kjer mi je bilo tako lepo, starše, ki so me imeli zares radi, brata in sestro…

Povezanost z njimi ostaja. Ko so videli, da sem na pravem mestu, da sem srečna, so bili veseli tudi oni in skupaj z menoj so se veselili dneva, ko sem obljubila Bogu zvestobo za vse življenje, Njemu, ki vem, da me ima neizmerno bolj rad, kot bi me mogel imeti kdorkoli drug, in postala Hčerka Marije Pomočnice.

Pot do poklica sestre HMP:

Dekle odkrije, da jo Bog kliče, da se mu vsa posveti v redovnem poklicu.

Aspirandat: Dekle utrjuje lastno osebnost, poglablja svoj odnos z Bogom in spoznava nekatere življenjsko pomembne stvari v zvezi s poklicno izbiro.

Postulat: dekle poglablja svoje krščansko življenje in svoj poklic.

Novicijat: dekle skuša slediti Jezusu na salezijanski način. Globlje spoznava duhovnost salezijanske karizme in začenja živeti Pravila Družbe.

Juniorat: Po zaobljubah je sestra povsem vključena v Družbo in skupnost, kateri pripada.

Trajno oblikovanje: Sestra vsak dan znova poglablja svoj odnos z Bogom, da bi mogla odgovarjati potrebam mladih v današnjem času in kraju.

Dekle, če čutiš klic in te zanima redovno življenje piši:
Hčere Marije Pomočnice
Rakovniška 21
1108 Ljubljana
mojca.simenc@rkc.si