Prve Hčere Marije Pomočnice, Slovenke, ki so vstopile v Italiji in tam prejele redovno vzgojo ter izpovedale zaobljube, so prišle v Ljubljano leta 1936.

Njihovo prvo poslanstvo je bilo delo v salezijanskih hišah: v zavodu na Rakovniku v Ljubljani in v vzgojnem domu na Selu pri Ljubljani. Že leta 1938 pa so v Ljubljani (Karlovška 22) odprle internat za dijakinje in študentke, otroški vrtec in oratorij z raznovrstnimi dejavnostmi. Sestram so se kmalu pridružile nekatera dekleta, ki so želele vstopiti v njihove vrste.

Konec 2. svetovne vojne z novo komunistično oblastjo je nenadoma zrušil tudi vse obetavno delo Hčera Marije Pomočnice v domovini. Edina hiša, ki so jo takrat posedovale (Ljubljana, Karlovška 22), jim je bila odvzeta, sestre pa so bile dobesedno postavljene na cesto. Na različnih krajih so si poiskale zaposlitev, a ostale med seboj trdno povezane.

Leta 1959 so se HMP v tedanji Jugoslaviji znova zbrale v skupnost, na Reki na Hrvaškem. Tej skupnosti so počasi sledile še druge.

Po letu 1960 so se začele vedno bolj vključevati v župnijsko katehezo in liturgično animacijo po župnijah. Leta 1969 so prišle na Bled, kjer so začele z novo pastoralno dejavnostjo: duhovnimi vajami za dekleta. Število sester je počasi, a vztrajno raslo.

10. februarja 1987 je osem skupnosti na ozemlju tedanje Jugoslavije, ki je dotlej pripadalo italijanski provinci, bilo združeno samostojno provinco, ki jo je takratna vrhovna predstojnica Mati Marinella Castagno zaupala varstvu Marije Pomagaj z Brezij.

S političnim preobratom po letu 1989 se vzgojno-pastoralno delo sester razširilo tudi na druge dejavnosti - poletni oratorij, otroški vrtec, internat, dejavnosti prostega časa.